Zgodovina mesta 
Sveti Vid, cerkveni zaščitnik, po katerem je mesto dobilo svoje ime, naj bi, kot pravi legenda, izhajal s Sicilije. S svojim vzgojiteljem Modestusom in s svojo dojiljo Crescentio naj bi bil v Rimu pod cesarjem Dioklecijanom utrpel mučeniško smrt. Eden njegovih atributov je bil kotel za olje, ki se pojavlja v mestnem grbu Šentvida. O izvoru mesta Šentvid lahko zaradi pomanjkanja zanesljivih zgodovinskih virov le ugibamo. O poselitvi šentvidskega območja v zgodnjem srednjem veku priča fragment karolinškega kamna pletenice v zunanji steni kostnice, ki je preostanek zgodnjesrednjeveške zgradbe. Njegova natančna lega nam ni znana. Pomanjkanje zgodovinskih virov nadomešča pripovedka, ki govori o bitki z Madžari leta 901 in ki naj bi bila povod za ustanovitev mesta.
Šentvid je prvič uradno omenjen leta 1131. Povod za to je bila določitev uradnega cerkvi dodeljenega okoliša škofije Gurk/Krka, katerega južno mejo so potegnili vzdolž poti, ki je tekla »per medium ville Sacti Viti«. Predpostavko, da je Šentvid sodil k posesti Bamberžanov na Koroškem, so ovrgli. Wadl dokazuje, da je mesto brez sleherne prekinitve nesporno povezano s Spanheimi. Leta 1149 je vojvoda Henrik V. v Šentvidu sprejel kralja Konrada III., ki se je vračal s križarskega pohoda, leta 1174 je isti vojvoda priredil dan sojenj v Šentvidu. To pomembno dejanje manifestacije oblasti se prav gotovo ne bi dogajalo v Šentvidu, če mesto v tistem času že ne bi bilo v lasti vojvodstva.
Tesna povezanost mesta s Spanheimi je bila odločilna za njegovo naglo rast. V času vladanja vojvode Ulricha II. sta v neki listini iz leta 1199 omenjena vojvodska kuhinja in vojvodski semenj v Šentvidu. V poznem 12. stoletju omenjajo listine tudi celo vrsto vojvodskih uslužbencev. Pod vladavino vojvode Bernharda se tiste rodbine, ki so bile v tesnih odnosih s spannheimskimi vojvodi, kot denimo Osterwitzi, Kraigerji in Karlsbergerji, pojavljajo kot nosilci dvornih služb: vojvodski točaji, dvorniki in maršali.
Močno razpredene družinske vezi iz Porenja izvirajočih Spanheimov so segale do Češke in Madžarske. To pa je vzrok za obsežne kulturne stike te vojvodske družine. Poleg potujočih pesnikov kot denimo Walther von der Vogelweide in Ulrich von Lichtenstein, so literaturo gojili tudi domači pesniki, med njimi Šentvidčan Heinrich von dem Türlin. Slednji velja za avtorja med leti 1215 in 1230 izšlega dvorskega romana »Der Aventiure Crone«. Roman opisuje dogodivščine viteza Gawana na dvoru kralja Arturja, ki je iskal Sveti gral. Henrich je bil bodisi meščan Šentvida bodisi domnevno laični uradnik ali pa dvorni uradnik na dvoru vojvode Bernharda.
1224 se Šentvid prvič omenja kot mesto. O Šentvidu kot stalni deželnoknežji rezidenci pa ne moremo govoriti, ker je vojvoda Bernhard večino časa svojega vladanja prebil v spremstvu nemških cesarjev in kraljev. 1252 se kot deželnoknežja mesta poleg Šetvida pojavljata tudi Velikovec in Celovec. Vojvoda Ulrich (1256 – 1269) je težišče svoje aktivnosti prenesel v Kranj, Šentvid pa je ostal njegovo priljubljeno domovanje na Koroškem. Mesto je imelo za vojvode poleg strateškega tudi gospodarski pomen. Navesti je potrebno predvsem vojvodsko mitnino in kovnico, katere najstarejši vtiski izvirajo iz zadnjih desetletij 12. stoletja. Tako je bil prvi kovanec z nemškim napisom šentviški krajcar, skovan na dvoru vojvode Bernharda.
Deželna prestolnica
S koncem obdobja Spanheimov je postala Koroška manj pomembna dežela vojvodskih rodbin, ki niso domovale v državi. Od vseh upravnikov mesta, ki so od tedaj naprej službovali v Šentvidu, so Ludvika, sina vojvode Meinharda II. Von Görz-Tirol, ki je leta 1292 sodeloval v zaroti grofa Ulricha von Heunburga v povezavi s salzburškim nadškofom in ob sodelovanju z meščani Šentvida, zajeli. Po zadušitvi upora v bitki pri Wallersbergu (1293) je bil poleg plemiških zarotnikov na šentviškem Hauptplatzu/Glavnem trgu usmrčen tudi šentviški meščan Konrad von dem Türlin. Najverjetneje od tedaj obstaja šentviška bobnarska garda, ki je bila gotovo rekrutirana v zaščito vojvode. Kasneje je bila deležna posebne milosti Habsburžanov, danes pa služi kot olepšanje svečanih priložnosti.
Meinhardovi sinovi, ki so od leta 1295 skupaj vladali na Koroškem, so leta 1299 v Šentvidu pripravili veliko dvorno slavje, katerega razkošno dogajanje zelo natančno opisuje opat in zgodovinopisec Johann von Viktring. Upravljanje Koroške so leta 1294 predali deželnemu glavarju Konradu von Auffensteinu, ki se je priselil iz Tirolske. Ta si je na Koroškem pridobil obsežno premoženje in je kot ustanovitelj klarisinjskega samostana zelo pomemben tudi za šentviško mestno zgodovino.
Po smrti vojvode Henrika, ki je brez moškega potomstva umrl leta 1335, je Habsburžanom pri cesarju Ludwiku uspelo dobiti vojvodstvo Koroško kot fevd pod svojo oblast. V nadaljevanju so Habsburžani Šentvidu pripisovali velik pomen, razširili so mestne pravice in jih s podeljevanjem novih gospodarskih predpravic v odločilni meri podpirali.
Ker je bila Koroška za Habsburžane samo relativno nepomembna postranska dežela, se je deželni knez od leta 1335 le v izjemnih primerih zadrževal v Šentvidu. Njegova odsotnost pa je zahtevala popolni razvoj deželnoknežje gosposke, ki je nastala že v 13. stoletju. Kot njen sedež je Šentvid postal upravno središče, od leta 1450 pa je Šentvid tudi v listinah označen kot glavno mesto.
Kot mesto gospodarskega razcveta in vzpona je bil Šentvid dolga stoletja privlačen za priseljence. Če so se v času Tirolskih vojvod priseljevali prebivalci Zgornje Italije in Tirolske, so se v 15. stoletju priseljevali finančno krepki meščani iz zgornje nemških mest, kot na primer iz Nürnberga izvirajoči družini Gleismüllner in Kaltenhauser, ki so kot rudarski podjetniki in veletrgovci v Šentvidu pridobili veliko bogastvo.
Konflikti s plemstvom
V 15. stoletju je prihajalo med samozavestnim šentvidskim meščanstvom in koroškim plemstvom vedno znova do konfliktov, ki so leta 1516 doživeli nov vrhunec. Tedaj so meščani stanovskih vojaških čet, ki so bili vpoklicani za zadušitev kmečkega upora v Krappfeldu, preprečili vstop v mesto. Razsrjeni deželni stanovi so se od tedaj trudili, da bi dobili lastno mesto. V ta namen se jim je ponujal pravkar od ognjene ujme uničeni Celovec, ki ga je cesar Maximilian z ukinitvijo vseh dotedanjih meščanskih svoboščin 24. aprila 1518 predal koroškim deželnim stanovom v last. Ta podaritev je uvedla proces, v katerem je Celovec dobival vse več funkcij glavnega mesta. Posledično so leta 1523 deželno knežjo orožarno zgradili še v Šentvidu in ne v Celovcu. Leta 1599 je Ferdinand II sklical deželni zbor v vojvodskem mestu Šentvid, čeravno je bilo prav v ta namen v Celovcu zgrajeno posebno poslopje. Do 1529 in nato zopet med leti 1622 in 1747 je Šentvid razpolagal s pravico kovanja denarja. Šele leta 1754 je cesarica Marija Terezija ukazala prenos glavnih cehovskih uradov, od katerih so se nekateri nahajali še v Šentvidu, v Celovec, kajti bila je mnenja, da se mora nahajati javno predstavništvo vsakega poklicnega stanu v deželnem glavnem mestu.
Gradnja železnice
Postopna izguba funkcije glavnega mesta po letu 1518 na gospodarsko življenje Šentvida ni imela prevelikih posledic. Mestu je uspelo obdržati svoje gospodarske privilegije do zadnjega četrtletja 18. stoletja. Šele izguba pravic do trgovanja z železom leta 1781 je privedla do hitrega obubožanja mesta, v katerem je leta 1847 živelo le še 1509 prebivalcev. Tradicionalna industrija na jugu mesta, tovarna papirja iz 16. stoletja in leta 1801 ustanovljena tovarna svinčenega belila sta propadli v 19. stoletju. Vzpon sta mestu prinesla dodelitev naslova glavno mesto okraja in s tem povezan priliv uradništva z visoko kupno močjo. Dodatni vzgib za šentvidsko gospodarstvo je bila gradnja železnice, ki je vodila do nagle rasti prebivalstva. Z izgradnjo železničarskih objektov z delavnicami, premikalnimi napravami in kurilnicami je Šentvid postal »železničarsko« mesto. Odločilna za mesto je bila položitev železniške proge in zgraditev glavne železniške postaje leta 1912.
V dvajsetih letih 20. stoletja so zgradili žage, ki so gospodarstvo mesta znova preusmerile.
Na volitvah v mestni svet leta 1920 so socialdemokrati dosegli absolutno večino in so od tedaj naprej imenovali župana. Po umoru zveznega kanclerja Engelberta Dollfußa so 26. julija 1934 nacionalsocialistični uporniki zasedli dele mesta. Stanovsko urejen mestni režim v Šentvidu ni imel dovolj podpore prebivalstva, vodilne sloje pa so prepredali nacionalsocialisti.
Kmalu zatem, ko so nacionalsocialisti prevzeli oblast v marcu 1938, se je pod okriljem šentvidskih železničarjev oblikovala skupina protifašističnih upornikov. Njene pripadnike so v javnih procesih obsodili na smrt. Spominska plošča na Hauptplatzu/Glavnem trgu spominja na usmrčene železničarje.
Kot železniško vozlišče je Šentvid med 16. oktobrom 1944 in 12. aprilom 1945 doživljal zavezniške bombne napade. Železniški objekti so bili močno poškodovani, tovarna vlaknenih plošč Funder pa skoraj popolnoma zrušena. V zgodnjih petdesetih letih so to tovarno na novo zgradili in je lahko leta 1953 ponovno pričela obratovati.
V zadnjih letih pa so jo s tehničnega vidika posodobili. Poleg tega pa so zgradili dve novi tovarni, eno v Šentvidu, ki jo je oblikovala uveljavljena skupina arhitektov Wieder in se imenuje »Coop Himmelblau«. Trenutno je to najmodernejši tovarniški objekt na Koroškem.
Po koncu nacionalsocialistične vladavine so se namenoma želeli navezati na politične strukture, ki so vladale pred koncem demokracije. Začasno občinsko predstavništvo, ki ga je odredila Koroška deželna vlada, ki ga je bilo treba oblikovati po izidih volitev iz leta 1932, je za Šentvid pomenilo močno socialdemokratsko večino in socialdemokratskega župana.
Sodobni mestni utrip
V zadnjem času je občina poskušala ukrepati v smeri izboljšanja komunalne infrastrukture in oživljanja starega mestnega jedra. Mestno središče z njegovimi prelepimi fasadami so preoblikovali v peš cono, bogato okrašeno s cvetjem. 1999 je mesto v Augsburgu prejelo srebrno medaljo »Entente Florale« kot drugo najlepše mesto cvetja v Evropi.
Z novim tlakovanjem posameznih mestnih ulic ali izdelavo nadstrešnice nad rotovškim dvoriščem in Trgom vojvode Bernharda (nekoč Celovške ceste) si obetajo nadaljnje stopnjevanje privlačnosti mestnega središča, ki ga obdaja mestno obzidje. Kot dodatek pa so v neposredni bližini zgradili tudi garažne hiše. Pozitivni ugled mesta krepijo tudi še drugi objekti, kot denimo terapevtski center, dve teniški dvorani ter dvoransko in zunanje kopališče z najprivlačnejšim kompleksom savn na Koroškem.
Na okoljskem področju so gradbeno dopolnili kanalizacijo – na kanalsko omrežje so priključili tudi podeželska področja. Za predelavo bioloških odpadkov pa so uredili zelo učinkovito kompostirno napravo.
Nov poudarek so dosegli z gradnjo kongresnega hotela »Ernst-Fuchs-Palast« na cesti »Friesacher Straße« v neposredni bližini mestnega jedra. Za oblikovanje fasade in notranjih prostorov je mestu uspelo pritegniti svetovno znanega umetnika Ernsta Fuchsa, znamenitega predstavnika Dunajske šole fantastičnega realizma.
Nadaljnje turistične impulze predstavlja golf igrišče z 18 luknjami v Šentvid-Längensee-ju« ter »Blumenhotel« z 220 posteljami, ki se nahaja poleg samostanske cerkve.
